K temu zavajuječemu naslovu objave spada ena zelo uporabna tema, ki jo priporočam začetnikom. Gre za strategijo "downloadanja" datotek iz interneta. Kje? Kaj? Kako? Kje se splača?
Situacija je takšna (ker gre za strategijo in razmišljanja, ne bom navajal konkretnih virov in favoriziral konkretnih metod):
1.) FTP dostop je v današnjih časih precej staromoden. Gre za idejo "file transfer protocol", kjer lahko potegnete določeno datoteko na svoj računalnik skoraj direktno iz drugega strežnika. Hitrost je popolnoma odvisna od dejanske maksimalne moči strežnika in od zasedenosti le tega. FTP dostop boste prepoznali po začetnem URLju: ftp:// (namesto http://). V praksi se lahko preprost FTP strežnik naredi kar doma, lahko se poslužujete javnih. Večina jih je zaščitenim z geslom. Njihovi lastniki ponavadi zahtevajo, da jih kontaktirate, mogoče naredite nekaj za njih v zameno da geslo in poln dostop. Zelo redko se pojavi javni FTP strežnik iz katerega bi lahko vlekli "nevemkajvse" in zaradi tega, je ta metoda postala dokaj neuporabna.
2.) HTTP dostop je preprosta oblika downloadanja iz spletnih strani. Zadeva je zelo razširjena. Veliko stvari lahko dobite "direkt na netu", kot bi lahko temu rekli. Največkrat boste deležni kakih zastonj programov, iger ali pa testnih verzij programov in iger. Če se pogovarjamo o manjših stvareh, se iz neta downloadajo tudi ozadja, slike, teme, preobleke (skini), razne arhivske datoteke (zip, rar), video datoteke, glasbene datoteke i.p.d. Dostop je odprtega tipa; to pomeni da se pričakuje od vas samo to, da potegnete datoteko. Ne rabite razmišljati o akem povratnem procesu oz. "uploadanju". Zadeva deluje v vsakodnevni rabi interneta. Hitrosti so odvisne spet od strežnikov in njihove zasedenosti.
3.) Programi za sharing (P2P), ki delujejo preko omrežij oz. strežnikov (eMule, Kazaa, DC++, BearShare, Shareaza, Lime Wire, iMesh, Ares...). Za dostopanje do teh datotek je potrebni imeti enega izmed klientov in se z njim povezati na določeno omreže. Na tem omrežju je skripta oz. cel protokol o tem, kako se dostopa do datotek. Preko iskalnika v programu se poišče datoteka, ki leži na neštetih drugih računalnikih (prenosi od uporabnika do uporabnika), nato pa protokol ureja vaš "download" v smislu; kako spraviti datoteko čimprej do vas. Vidni so podatki o datoteki, podatki o številu "sources" oz. ljudi, ki premore to datoteko in pa potek prenosa. Pogoji so ponavadi takšni, da program sam rezervira določen del uploada, da lahko tudi drugi dostopajo do vas. Zna se zgoditi samo to, da ga morate omejiti naprimer na 10kB/s, da lahko vlečete. Zadeva je zelo razcvetela. Pozitivna stvar je ta, da se najde na tone datotek vseh vrst. Negativna je mogoče ta, da so prenosi včasih malo prepočasni za naše standarde (v redkih primerih lahko tudi zmanjka virov - nepopoln download). Zadevo vseeno priporočam.
4.) Trackerji javnih dostopov (public torrents) so v bistvu strani oz. strežniki, ki kategorizirano in pregledno shranjujejo torrent datoteke. Za prenos le teh potrebujete določen program (utorrent, azureus, bitcomet, ptc...). Torrenti delujejo po principu sejalcev in pijavk. Sejalci imajo popolno datoteko, pijavke pa nepopolno. Strategijski cilj je, da bi vsi, ki so vključeni v določen torrent postali sejalci. Za to poskrbita torrent protokol in program. Na javnih trackerjih se ponavadi nahaja zelo veliko število prenosov in dosegajo zaradi navala ponavadi rahlo nižje hitrosti. Spet je stvar odvisna od tega, za kakšen torrent gre. Metoda je zelo uporabna, pogoja v bistvu ni, je pa priporočeno sejat datoteke čimveč časa,da lahko tudi drugi dostopajo do njih (etika dolvlačenja).
5.) Zasebni trackerji pa delujejo po istem sistemu kot javni, le da tukaj sistem beleži uporabnike na določenem trackerju. Brez registracije torej ne morete dostopati do njih. Ko se registrirate, si lahko uredite profil in podobne kozmetične zadeve, bistvo pa je, da se tukaj vleče po principu "ti daš meni, jas dam tebi". Ne gre za nobeno menjavo ali kaj podobnega, gre za delilno razmerje. Vse kar potegnete dol, se beleži v prenos dol. Vse kar pa pošljete gor se pa beleži v prenos gor. Primer: Potegnili ste 26GB in naložili 39GB -> vaše razmerje je 1,5. Pogoj da ostanete član in imate pravico do downloadanja je ta, da morate držati delilno razmerje nad določeno mejo. Meja se razlikuje glede na tracker. V tej metodi ni nič slabega, gre samo za to, da povrhu vsega še vidite, da ste nekomu pripomogli do hitrejšega downloada (v glavi lahko obrnete situacijo, kako bi se vi počutili, če datoteka ne b bila na voljo - etika dolvlačenja). Veliki plus je še ta, da navali niso veliki, saj takšni trackerji vsebujejo veliko manj uporabnikov kot javni in je zato prenos v večini primerov najboljši kar se da. Kar se tiče hitrosti, je v tej metodi zagotovljena najvišja. Zelo priporočam.
Od kod boste vlekli datoteke se odločite sami. Hotel sem samo okvirno predstavit idejoin strategijo o tem.
